Krščanska poroka je stara tradicija, ki poudarja monogamijo, zvezo enega moškega z eno žensko za vse življenje. V njenem središču je tudi Kristus in verjamejo, da predstavlja združitev Kristusa z njegovo nevesto, Cerkvijo.

Od porok v krščanski veri se pričakuje, da bodo med obredom utelešale ta prepričanja. Od glasbe, pridige voditelja in zaobljub para, vse v poroki mora biti v središču Kristus. To strogo upoštevanje vere se lahko včasih razširi na obleko para in njunih gostov, podrobnosti in dodatke, ki se uporabljajo pri obredu, in celo nakako bo potekal kasnejši sprejem.

Sodobni čas dopušča ločitev in razvezo, kadar to zahtevajo okoliščine, in v nekaterih državah je to dovolila celo Cerkev. Vendar se krščanske poroke jemljejo kot sveta zaveza in ne kot civilni dogovor, zato mnogi kristjani verjamejo, da zaobljube, dane med poroko, ni mogoče nikoli resnično prelomiti in da par v Božjih očeh ostaja poročen tudi po tem, ko jeločeni z zakonom.

Pomeni in simboli v krščanskih poročnih tradicijah

Krščanska poroka je bogata s tradicijami in simboliko, ki jih morajo pari upoštevati, da bi bili sprejeti v želeno cerkev. Vsak korak in predmeti, ki se uporabljajo v teh korakih, imajo pomen, povezan s prakticiranjem krščanske vere.

• Faith je predstavljena v vseživljenjski zavezi, ki jo par prevzame, ko sklene zakonsko zvezo. Kljub zavedanju o preizkušnjah in izzivih, ki ju čakajo v prihodnosti, hodita naprej z vero, da bosta s Kristusom v središču zmogla premagati vse.

• Enotnost se izraža ob več priložnostih med poroko, kot so prstani, ki si jih par izmenja, tančica, s katero sta zakrita, in zaobljuba "Dokler naju smrt ne loči", ki jo morata izreči na glas pred pričami.

• Podpora Skupnosti Pri krščanskih porokah je prav tako očitno, da morata zakonca pripeljati priče, ki so jima blizu in so povezane z njunim odnosom. Prisotnost prič zapečati poročne zaobljube, saj se od njih pričakuje, da bodo paru zagotovile podporo v času hudih vetrov, ki bi ju lahko razdvojili.

Poročni običaji v krščanski veri

Ker gre za globoko zgodovinski obred, je veliko obredov in običajev, ki so za par obvezni, preden se lahko poročita. Zato priprave na večino krščanskih porok trajajo več mesecev ali celo let.

1- predporočno svetovanje

Krščanska poroka naj bi bila vseživljenjska zaveza, ki ne povezuje le para, ampak tudi njuni družini. Zato mora par pred poroko opraviti predporočno svetovanje pri duhovniku ali pastorju, da se prepričata, da sta pripravljena in da v celoti razumeta odgovornost, ki jo prevzemata.

Predporočno svetovanje je lahko tudi priložnost za reševanje nerešenih psiholoških, duševnih, čustvenih in duhovnih vprašanj med parom in posamezniki, saj lahko ta sčasoma pridejo na površje in vplivajo na njuno zvezo.

2- Poročne obleke

Čeprav so bile obleke tradicionalno bele, nekatere cerkve v zadnjih letih nevestam dovoljujejo, da nosijo barvne poročne obleke.

Uporaba bela poročna obleka je postala priljubljena po tem, ko je kraljica Viktorija na svoji poroki nosila belo barvo, s čimer je postala ena prvih žensk, ki so za poroko izbrale belo barvo. Bela barva pa pomeni tudi nedolžnost in čistost neveste ter srečo in praznovanje njenih prijateljev in sorodnikov.

Bela barva kristjanom predstavlja tudi svetost, zato naj bi bela obleka utelešala Kristusovo navzočnost v zakonu in svetost Cerkve.

3 - poročna tančica

Zavesa predstavlja tudi čistost neveste ter svetost zakona in Cerkve. Je pa tudi simbol žrtve, ki jo je Kristus daroval, ko je umrl na križu. Sveto pismo pripoveduje, da se je zavesa, ki je visela v templju, ob Jezusovi smrti razdelila na pol in tako odpravila oviro med Cerkvijo in Bogom.

Ko ženin dvigne tančico in razkrije nevesto ostalim zbranim, to pomeni, da je odpravljena ovira, ki ju je ločevala kot par. Od takrat naprej veljata za eno.

Razdaja neveste

Na samem začetku obreda, po sprevodu spremstva, se nevesta počasi sprehodi do oltarja. Na pol poti jo pričakajo starši ali nekdo, ki ji je blizu, na primer brat ali botr. Nadaljujejo pot do oltarja, kjer nevesto uradno predajo ženinu, ki jo čaka.

Poleg tega, da predstavlja še en popoln trenutek za fotografe, je ta predaja neveste simbol prenosa odgovornosti s staršev na moža. Dokler je dekle neporočeno, ostaja pod zaščito staršev, zlasti očeta, ki naj bi bil steber gospodinjstva.

Ko odide od doma k možu, njen oče preda štafetno palico moškemu, ki bo njen partner in zaščitnik do konca življenja.

Poziv k bogoslužju

Krščanska poroka ni le zaveza med parom in njegovimi sorodniki, ampak vključuje tudi cerkev, občestvo in skupnost. Zato se krščanska poroka vedno začne s klicem k bogoslužju, ko voditelj zaprosi goste, naj se zberejo v molitvi in prosijo za blagoslov za par ter se zahvalijo Gospodu za podeljeno milost.potrditev, da gostje velikodušno potrdijo zakonca in z veseljem pričajo o njunih zaobljubah.

Poročne zaobljube

Pri krščanskih porokah morata zakonca izreči zaobljubo pred pričami, ki so jima blizu in poznajo njuno zgodbo. Priče bodo v prihodnosti, ko bosta v zakonu prestajala preizkušnje, vodile in podpirale zakonca.

V starodavnih časih so poročne zaobljube predstavljali v obliki krvne zaveze, kot je zapisano v Prvi Mojzesovi knjigi. V ta namen družini neveste in ženina žrtvujeta po eno žival in ju položita na vsako stran prostora, vmes pa se pusti prostor, skozi katerega se sprehodita zakonca, kar predstavlja združitev dveh različnih delov v celoto.

Čeprav krščanske poroke zdaj vodi Cerkev, je tradicija krvne zaveze še vedno pustila sledi v sodobnih porokah. Poročno spremstvo še vedno hodi po oltarju, ki je razdeljeno v dve skupini, pri čemer so na eni strani sorodniki neveste, na drugi pa sorodniki ženina.

Poročni prstani

Poročni prstani so pogosto izdelani iz plemenitih kovin, običajno iz zlata ali platine, ki dokazano prestane preizkušnjo časa. Po letih nošenja bi tudi ti prstani izgubili svoj sijaj in na površini bi se pojavilo nekaj prask, vendar zaradi tega ne izgubijo svoje vrednosti. Nasprotno, plemenite kovine z leti le pridobivajo na vrednosti.

To simbolizira tudi zakonsko izkušnjo para. Morda se bosta prepirala, se soočala z izzivi in nenamerno prizadela drug drugega, vendar jima bo vera pomagala razumeti, da nič od tega ne pomeni, da je zakon izgubil svoj pomen. Potrebuje le malo nege, potem pa bo spet videti povsem nov.

Izmenjava prstanov

Prstane, ki se uporabljajo pri poročnih obredih, najprej blagoslovi duhovnik ali župnik, da jih uradno določi kot simbolno vez dveh ločenih oseb. Med obredom je par pozvan, naj si med glasnim izrekanjem zaobljub natakne prstan na prst, kar simbolizira njuno zavezanost drug drugemu, cerkvi in skupnosti.

Ker sta prstana okrogla, brez vidnega začetka in konca, simbolizirata večnost, večno ljubezen in enakopravnost. Simbolizira, da bosta pri tej zavezi vztrajala do konca življenja. Tradicionalno se poročni prstani nosijo na četrtem prstu, znanem tudi kot "prstan", saj naj bi bil neposredno povezan s srcem. Toda ali ga nositi na desnem ali levemroka je odvisna od kulture in običajev države, v kateri par živi.

Svetopisemski verzi in homilija

Večina cerkva omogoča, da par izbere svetopisemski verz za branje med obredom. Tako lahko par izbere smiselno branje, s katerim se povezujeta ali ki je povezano z njunim osebnim življenjem.

Vendar pa naj to preveri duhovnik ali župnik, ki bo poskrbel, da bodo izbrani verzi povezani z nauki o ljubezni, svetosti zakramenta, spoštovanju staršev in postavljanju Kristusa v središče zakonske zveze.

Homilija se osredotoča na dostojanstvo, odgovornost in sveto dolžnost, ki bo par zavezovala, ko si bosta izmenjala zaobljube in bo duhovnik ali župnik razglasil njuno poroko. Opozarja ju tudi, da je njuna ljubezen Božja milost, zato morata drug do drugega ravnati z ljubeznijo in spoštovanjem, saj je to odraz njune vere.

Zaključek

Poročni obredi in tradicije krščanskih porok se morda zdijo zapleteni in včasih celo težko izvedljivi. Vendar ne pozabite, da je bil vsak korak vključen z namenom, da bi ustvarili srečno, ljubečo in dolgotrajno poroko, v središče katere je vedno postavljen Kristus.